Ko sem se prvič srečala s postavljanjem ciljev, se mi je zdelo to delo zanimivo, a hkrati kar zahtevno. Počutila sem se nekako zbegana, kot Alica v zgodbi Lewisa Carrolla, Alica v čudežni deželi, ki ni vedela kam si želi priti.
»V dialogu z mačko Režalko Alica vpraša: »Po kateri poti naj grem?« Mačka ji odgovori: »To je precej odvisno od tega, kam hočeš priti.« »Ne vem,« odvrne Alica. »Potem je vseeno, katero pot ubereš,« reče mačka. »Glavno je, da nekam pridem,« pojasni Alica. »Če boš hodila dovolj dolgo, boš prav gotovo nekam prišla,« odgovori mačka.«
Lewis Carroll, Alica v čudežni deželi
V življenju imamo lahko več ciljev naenkrat in ohraniti smer in fokus zahtevata zbranost, čuječnost, pripravljenost na premagovanje ovir, potrebna je psihična in fizična (telesna) energija za doseganje in dokončanje ciljev.
Z »več ciljev naenkrat« sem mislila sprva na različna pomembnejša življenjska področja, kot so: kariera, finance, ljubezen, družina, prijateljstvo, zdravje, cilji, osebna rast.
Tudi znotraj posameznih področij imamo lahko več ciljev. Ob tem se ni čuditi, da mnogi tako kot Alice, rečejo »ne vem«, saj je že obvladovanje enega področja zahtevno. Sploh pa, do vstopa v samostojnost nam večino ciljev zastavijo drugi starši in država; npr. obvezno osnovo šolanje, pa nadaljevanje šolanja, tudi vsi krožki… vse je že zastavljeno in pripravljeno, da nekdo to izvrši. Do vstopa v samostojnost smo nekako vsi samo »izvršni direktorji« svojega življenja, potem pa postanemo »generalni direktor. In to zna biti zahtevno.
